Rezanje in brušenje sta dva različna načina obdelave materialov, ki pa sta pogosto povezana. Z rezanjem namreč začetni kos materiala razrežemo na posamezne dele, te odrezane robove pa zatem z brusnimi kamni in drugim brusilnim orodjem zbrusimo do želene gladkosti.
S kakovostnim brusnim orodjem do natančnih rezultatov
Kakovostno površino obdelovanega materiala – v tem primeru gre za zelo majhno hrapavost površine brez spremenjene površinske kristalne zgradbe materiala – se doseže z različnimi postopki fine obdelave. Zanjo lahko uporabimo vezano orodje, kot so brusni kamni, ali z nevezanim orodjem, med katere prištevamo različne polirne paste z vezivnimi sredstvi.
Tako kot poznamo različna orodja za fino brušenje materialov, ločimo tudi različne postopke brušenja, ki jih uporabljamo za različne naloge. Večina si nas pod pojmom brušenje sicer najprej predstavlja postopke brušenja nožev v gospodinjstvu in orodja v domači delavnici, zato bomo tokrat podrobneje predstavili različne postopke fine obdelave materialov:
- fino brušenje
- honanje
- superfiniš
- lepanje
Brušenje: za pravo ostrino robov
Brušenje je torej le eden od postopkov fine obdelave z odrezavanjem, s katerim se lahko dosežeta visoka natančnost in izredna kakovost obdelane površine s točkovno omejeno plastifikacijo odrezka. Orodje – brus ima veliko število rezil (brusnih zrn) nepravilne geometrijske oblike, s katerimi odrezujemo kovino. Sloj, ki ga z brušenjem odvzamemo, je zelo tanek, kar omogoča veliko natančnost pri delu. Sodobne rezilne plošče najvišjega ranga sicer že omogočajo tako natančno rezanje materialov, da se zdi, da brušenje skoraj ni več potrebno, a različni brusilni kamni ostajajo ključen pripomoček, s katerim se obdelava materialov zaključi.
Honanje: z brusnimi segmenti do izredno gladke obdelave
Honanje je postopek fine obdelave, ki je precej podoben finemu brušenju, glavna razlika med obema postopkoma pa je v hitrosti orodja pri obdelavi. Pri honanju je ta bistveno nižja kot pri finem brušenju. Orodje za honanje je sestavljeno iz brusnih segmentov, ki se lahko nastavijo ročno ali hidravlično, lahko pa gre tudi za elastično vpetje. Ploščinski pritiski orodja so pri honanju precej manjši kot pri brušenju, saj se orodje obdelovanca dotika na veliki površini. Rezultat je izredno gladka obdelava, zato je ta način obdelave izjemno primeren za obdelavo lukenj, čepov in gredi, pa tudi pri izdelavi zelo kakovostnih tesnih ali drsnih prilegov dveh strojnih delov.
Superfiniš: za najbolj kakovostno površino
Superfiniš ali kratkohodno honanje je proces obdelave, ki se večinoma uporablja za obdelavo zunanjih valjastih površin. Na ta način se obdelujejo posamezni kosi, ki morajo imeti kar najbolj kakovostno površino in obliko. Dva tipična primera sta ploskve gredi, ki se vrtijo v drsnih ležajih, in bati motorjev z notranjim zgorevanjem. V tem procesu orodje opravlja podobno gibanje kot pri honanju, ob tem pa dodatno niha še v aksialni smeri.
Lepanje: za praktično vse materiale
Pri lepanju obdelovanec in orodje – lepalna površina drsita drug po drugem ob stalnem menjavanju smeri gibanja. Pri tem je ključna uporaba paste za lepanje, ki ustvarja delovni pritisk in jo nanesemo med obe površini. Vedno najprej lepamo z grobimi pastami (kot je korund), potem pa z vedno bolj finimi (kakršna sta na primer kromov oksid ali diamantni prah). Bistvena uporabnost kepanja je odprava napak v površini obdelovanca, ki so nastale pri poprejšnjih mehanskih ali toplotnih obdelavah. S tem postopkom se lahko obdelujejo praktično vsi materiali, kovine in nekovine, vendar obdelava mehkih snovi z njim ni najboljša.